TechCodeview

Pozdravljeni vsi skupaj. Danes smo tukaj, da se naučimo o razlikah med BOOTP in RARP v računalniških omrežjih. Preden spoznamo razlike, jih moramo poznati. Torej, zdaj se naučimo o BOOTP (Bootstrap Protocol) in RARP (Reverse Address Resolution Protocol) ločeno in tudi podrobno.

BOOTP (Bootstrap Protocol) in RARP (Reverse Address Resolution Protocol) sta potrebna, ker nam predvsem pomagata pri povezovanju z napravami. Pomagajo nam tudi pri komunikaciji med dvema ali več napravami ali delovnimi postajami. Ne glede na razlike v njihovem delovanju je razlog, zakaj uporabljamo omrežne protokole, ta, da nam pomagajo komunicirati z ljudmi, ki so lahko kjer koli na svetu. Tako imajo ti protokoli pomembno vlogo v sodobnih digitalnih komunikacijah.

Pomembne okrajšave

1. RARP - - - - > Reverse Address Resolution Protocol
2. BOOTP - - - - > Protokol Bootstrap
3. MAC - - - - > Nadzor dostopa do medija
4. IP - - - - > Internetni protokol
5. DHCP - - - - > Protokol dinamične konfiguracije gostitelja
6. NIC - - - - > Omrežna vmesniška kartica
7. UDP - - - - > Protokol uporabniškega datagrama
8. LAN - - - - > Veliko območno omrežje
9. TCP / IP - - - - > Protokol za nadzor prenosa / Internetni protokol
10. IPv4 - - - - > Internetni protokol različice 4
11. BIOS - - - - > Osnovni vhodno-izhodni sistem

Zdaj pa spoznajmo RARP (protokol za razrešitev povratnih naslovov)

RARP (protokol za razrešitev povratnega naslova)

RARP je znan tudi kot protokol za razrešitev povratnega naslova. Ta protokol se uporablja v računalniških omrežjih. To uporablja zaposleni, ki uporablja računalnik v lasti stranke. Uporabljajo ga zahtevajo ali pridobijo naslov internetnega protokola (IP) iz predpomnilnika ali tabele protokola za razrešitev naslovov strežnika prehoda. RARP se uporablja za iskanje logičnega naslova stroja, ki ima samo svoj fizični naslov. Ta logični naslov se razlikuje od enega stroja do drugega. Ti logični naslovi niso nikoli enaki in nikoli niso odvisni od delov strojne opreme stroja. Naslov internetnega protokola (IP) je znan iz konfiguracije datoteke na disku.

Ta protokol se uporablja za prenos podatkov med dvema mestoma na strani strežnika. Ni nujno, da se odjemalec zaveda identitete strežnika, preden poda zahtevo. Skrbniki morajo konfigurirati vsak strežnik posebej za naslove Medium Access Control (MAC). RARP (Reverse Address Resolution Protocol) je zelo uporaben za zagotavljanje naslovov IP.

Odjemalska aplikacija RARP zahteva naslov IP (Internet Protocol) od strežnika RARP (Reverse Address Resolution Protocol) na usmerjevalniku, ko je nastavljena nadomestna naprava, saj naprava morda ima povezan disk, ki lahko trajno obdrži naslov IP, ali pa tudi ne. . V primeru, da je bil vnos v tabeli usmerjevalnika konfiguriran, bo strežnik RARP (Reverse Address Resolution Protocol) poslal naslov IP naprave.

Naprava se lahko nauči svojega fizičnega naslova, ki je specifičen za območje (na primer z branjem njene NIC (omrežne vmesniške kartice). Protokol RARP (Reverse Address Resolution Protocol) se lahko nato uporabi za pridobitev logičnega naslova z uporabo fizičnega naslova V lokalnem omrežju se generira in oddaja zahteva RARP.

Dodatna naprava v lokalnem omrežju, ki pozna vsak naslov IP, bo odgovorila z odgovorom RARP (Reverse Address Resolution Protocol). Odjemalska programska oprema RARP (Reverse Address Resolution Protocol) mora delovati v sistemu, ki zahteva; strežniška programska oprema RARP se mora izvajati v odzivnem sistemu.

Oddajanje poteka na ravni podatkovne povezave, kar je resna napaka pri RARP. Fizični oddajni naslovi ne prečkajo meja omrežja, kot je to v primeru Etherneta.

Zgodovina protokola RARP (Reverse Address Resolution Protocol)

Protokol za razreševanje povratnih naslovov je bil inicializiran leta 1984. Ta protokol za razreševanje povratnih naslovov je protokol, ki se uporablja za dodelitev naslova internetnega protokola (IP) strežniku ali namizju ali računalniku itd. Ti strežniki ali namizji ali računalniki itd. lahko preprosto imenujemo delovne postaje.

Enostavne delovne postaje brez diska so torej tudi platforma za primarne delovne postaje podjetja Sun Microsystems.

Delovanje protokola RARP (Reverse Address Resolution Protocol)

Reverse Address Resolution Protocol se uporablja za prenos podatkov med dvema viroma ali dvema odjemalskima strežnikoma na sloju omrežnega dostopa. Viri imajo dva različna naslova. To sta naslov internetnega protokola (IP) in naslov za nadzor dostopa do medija (MAC).

Naslov MAC je nato vnaprej programiran v strojno opremo, ko je naslov IP dodeljen s programsko opremo.

Strežnik RARP, ki se odziva na zahteve RARP (Reverse Address Resolution Protocol), je lahko kateri koli standardni računalnik, ki je povezan v omrežje. Vendar pa mora zabeležiti vse naslove MAC (Media Access Control) in naslove internetnega protokola (IP), ki jim ustrezajo. Omrežje lahko odgovarja le na poizvedbe RARP (protokol za povratno razrešitev naslovov) s teh strežnikov RARP (protokol za povratno razrešitev naslovov). Podatkovni paket je treba poslati prek razmeroma poceni omrežnih ravni. To pomeni, da paket prejme vsak udeleženec hkrati.

Prednosti protokola RARP (Reverse Address Resolution Protocol)

Prednosti so:

1. RARP (Reverse Address Resolution Protocol) je na voljo za spreminjanje naslova Ethernet v preprost naslov internetnega protokola (IP).
2. Uporaben je za tehnologije, ki izhajajo iz velikih omrežij (LAN).

Slabosti protokola RARP (Reverse Address Resolution Protocol)

Slabosti so

1. Strežnik RARP (Reverse Address Resolution Protocol) mora biti vedno v istem fizičnem omrežju
2. RARP (Reverse Address Resolution Protocol) ne more konfigurirati računalnika zelo sodobnega omrežja.
3. Računalnik uporablja zelo temeljno omrežno plast za prenos RARP (protokol povratne ločljivosti naslovov). Usmerjevalnik ne more oddati paketa, ker računalnik pošlje zahtevo RARP (protokol povratne ločljivosti naslovov) na najbolj temeljni ravni omrežja.
4. RARP (Reverse Address Resolution Protocol) ne more nadzorovati postopka podmreževanja, ker se ne prenašajo maske podomrežja. Če omrežje vključuje več kot eno podomrežje, mora imeti vsako podomrežje dostop do strežnika RARP
5. Ne izkorišča v celoti potenciala omrežja v stilu Ethernet.

To so razlogi, zakaj se protokol RARP (Reverse Address Resolution Protocol) trenutno ne uporablja široko. RARP (Reverse Address Resolution Protocol) je bil zamenjan. Nadomestita ga protokol Bootstrap (BOOTP) in protokol dinamične konfiguracije gostitelja (DHCP).

Zdaj pa nam povejte, zakaj je RARP (protokol za razrešitev povratnih naslovov) zastarel

Zakaj je protokol RARP (Reverse Address Resolution Protocol) zastarel?

Tukaj zastarelo pomeni neuporabno. Že vemo, da je bil RARP (Reverse Address Resolution Protocol) zamenjan. Nadomestila sta ga protokol Bootstrap (BOOTP) in protokol dinamične konfiguracije gostitelja (DHCP). Sporočite nam podrobno, zakaj je bil zamenjan.

Pravzaprav se RARP (Reverse Address Resolution Protocol) pogosto uporablja v storitvah Ethernet. Obširno so jih uporabljali tudi v velikih omrežjih Token Rings. RARP (Reverse Address Resolution Protocol) je ustvarjen za pošiljanje ali zagotavljanje naslova internetnega protokola (IP) za druge naprave.

Ker je bil RARP (Reverse Address Resolution Protocol) ustvarjen izključno za dostavo informacij o naslovu internetnega protokola (IP) napravam, ki nimajo statično dodeljenega naslova internetnega protokola (IP) ali nimajo notranjega prostora za shranjevanje, da bi ga shranili lokalno, zagotavlja samo minimalna storitev. Z vidika dostopa do velikega omrežja (LAN) sta protokol Bootstrap in protokol dinamične konfiguracije gostitelja v bistvu nadomestila RARP. Oba protokola sta bolj bogata s funkcijami in se dobro prilagajata sodobnim velikim omrežjem (LAN) z več podomrežji IP.

java concat niz

Vendar se je RARP vrnil na delovno mesto zahvaljujoč virtualizaciji strežnikov in podatkovnih centrov. Na primer, ključna funkcija, ki se uporablja za visoko razpoložljivost v virtualnem stroju, je zmožnost takojšnjega premika virtualnega strežnika z enega fizičnega gostitelja na drugega, bodisi znotraj istega fizičnega podatkovnega centra ali v drugem podatkovnem centru (VM).

BOOTP (Bootstrap Protocol)

BOOTP je znan tudi kot protokol Bootstrap. Ta protokol se uporablja v računalniških omrežjih. Bootstrap Protocol (BOOTP) je protokol. Ta protokol deluje na podlagi interneta. Torej, to je razlog, zakaj se imenuje internetni protokol (IP). To se uporablja za omogočanje uporabniku omrežja, da prejme naslov internetnega protokola (IP). Uporabnik omrežja takoj konfigurira prejeti naslov internetnega protokola (IP). To omogoča zagon operacijskega sistema brez zunanje vpletenosti ali tajnega dogovora uporabnikov.

BOOTP (Bootstrap Protocol) zahteva izvajanje strežnika. Za ta strežnik bo skrbel skrbnik omrežja. Ta strežnik se uporablja za omogočanje uporabniku omrežja, da prejme naslov internetnega protokola (IP). Uporabnik omrežja takoj konfigurira prejeti naslov internetnega protokola (IP). To omogoča zagon operacijskega sistema brez zunanje vpletenosti ali tajnega dogovora uporabnikov.

Zgodovina BOOTP (Bootstrap Protocol)

BOOTP (Bootstrap Protocol) je bil dejansko uveden leta 1985 zaradi Zahteve za komentarje 951 (znan tudi kot RFC 951), da bi nadomestil Reverse Address Resolution Protocol (RARP). Ta protokol zahteva, da so strežniki prisotni na vsakem naslovu internetnega protokola (IP) strežnika. Z uporabo BOOTP (Bootstrap Protocol) lahko obstaja osrednji strežnik BOOTP (Bootstrap Protocol) za številna podomrežja.

Danes se BOOTP (Bootstrap Protocol) izvaja prek protokola uporabniškega datagrama (UDP), ki je osnova za protokol dinamične konfiguracije gostitelja (DHCP). Strežniki Dynamic Host Configuration Protocol (DHCP) obravnavajo zahteve odjemalcev.

Funkcije BOOTP (Bootstrap Protocol)

1. BOOTP (Bootstrap Protocol) je dinamičen protokol.
2. BOOTP (Bootstrap Protocol) je znan tudi kot osnovni protokol
3. Naloga BOOTP (Bootstrap Protocol) je ustvariti edinstven naslov internetnega protokola (IP) za prepoznavanje in potrditev takoj, ko je povezan z omrežjem. BOOTP (Bootstrap Protocol) je zelo koristen, saj pospeši prenos podatkov in zahteve za povezavo.
4. BOOTP (Bootstrap Protocol) je edinstven algoritem internetnega protokola (IP). Ta algoritem pomaga pri zagotavljanju in ustvarjanju novih naslovov internetnega protokola (IP), ki so popolnoma različni in tudi nimajo povezave med predhodno ustvarjenimi naslovi internetnega protokola (IP). Naslovi internetnega protokola (IP) so ustvarjeni zelo hitro v delčku sekunde.
5. Ta algoritem pomaga tudi skrajšati čas, ki je potreben za povezavo izvornega strežnika in odjemalskega strežnika.
6. Zdaj so glavni in pomembni procesi, kot je prenos in spreminjanje že obstoječih vrednosti ali kod, opravljeni. Tudi majhni procesi so tudi posodobljeni, tako da v bližnji prihodnosti nikoli ne bi povzročali težav.
7. Povezava BOOTP (Bootstrap Protocol) zahteva, da sta naslov internetnega protokola (IP) potreben za strežnik odjemalca in izvorni strežnik ter zahtevata naslov prehoda za vzpostavitev uspešne povezave. V omrežju BOOTP (Bootstrap Protocol) odjemalec in izvorni strežnik uporabljata isto veliko območno omrežje (LAN), usmerjevalniki pa morajo podpirati BOOTP (Bootstrap Protocol). Torej so usmerjevalniki vedno v istih omrežjih.
8. Odličen primer omrežja, ki temelji na TCP/IP (Transmission Control Protocol/Internet Protocol), je omrežje BOOTP (Bootstrap Protocol). Za hiter odgovor na vsako zahtevo, ki jo računalnik v omrežju pošlje strežniku, BOOTP (Bootstrap Protocol) uporablja svoj naslov IP.

Delovanje BOOTP (Bootstrap Protocol)

BOOTP (Bootstrap Protocol) deluje na ta način:

1. Pravzaprav nov udeleženec omrežja ne bo imel naslova internetnega protokola (IP). Nato omrežni skrbnik, ki je skrbnik BOOTP (Bootstrap Protocol), omogoči novemu udeležencu omrežja dostop do gostiteljskega strežnika. Zdaj novi udeleženec v omrežju dobi poseben ali samosvoj naslov internetnega protokola (IP) prek protokola IPv4 (internetni protokol različice 4).
2. Odjemalec ali novi udeleženec v omrežju namesti nov BOOTP (Bootstrap Protocol) z načinom TCP/IP (Transmission Control Protocol/Internet Protocol). Ta način arbitraže na uporabniški delovni postaji zagotavlja afiniteto z vsemi omrežnimi protokoli, ko je povezan z določenim omrežjem.
3. Ustrezen enostranski naslov je nato vključen v sporočilo, ki ga pošlje skrbnik omrežja BOOTP. Glavni strežnik nato posreduje ta enostranski naslov odjemalcu BOOTP.

Uporaba BOOTP (Bootstrap Protocol)

Uporabe so:

1. BOOTP (Bootstrap Protocol) je potreben za preverjanje sistema. Ob vklopu računalnika se preveri, ali je sistem povezan z omrežjem
2. Matična plošča in upravljanje omrežja sta sposobna učinkovito organizirati prenos podatkov na napravi, takoj ko ta zasveti, saj vsak računalnik v omrežju spremlja svoj cikel BIOS-a (osnovni vhodno-izhodni sistem).
3. BOOTP (Bootstrap Protocol) se pogosto uporablja za podporo uporabe matičnih plošč in upravljalnikov, ki delujejo v omrežju. Torej zaradi tega protokola ni potrebno nobeno drugo sredstvo za shranjevanje razen omrežja v oblaku.
4. Za pošiljanje in prejemanje zahtev ter ustreznih odgovorov omrežnega strežnika odjemalec in strežnik komunicirata z uporabo BOOTP (Bootstrap Protocol).
5. BOOTP se običajno uporablja v okolju brez diska in ne potrebuje nobenega medija, ker se vsi podatki hranijo v omrežnem oblaku za učinkovito uporabo.

Slabosti BOOTP (Bootstrap Protocol)

Slabosti so

1. Nimajo koncepta začasnega naslavljanja internetnega protokola (IP).
2. BOOTP (Bootstrap Protocol) ima lahko zaradi svoje konfiguracije tudi nerešljive napake. To je zato, ker je njihova konfiguracija ročna.
3. BOOTP (Bootstrap Protocol) ne podpira DHCP (Dynamic Host Configuration Protocol)
4. BOOTP (Bootstrap Protocol) ne more delovati za mobilne telefone in premične naprave.

Razlika med BOOTP in RARP v računalniškem omrežju

To je vse o RARP, BOOTP in njihovih razlikah v računalniških omrežjih.