Direktiva predprocesorja #include se uporablja za lepljenje kode dane datoteke v trenutno datoteko. Uporablja se za sistemsko definirane in uporabniško definirane datoteke glave. Če vključene datoteke ni mogoče najti, prevajalnik prikaže napako.

podatkovni tipi java

Z uporabo direktive #include posredujemo predprocesorju informacije, kje naj išče datoteke glave. Obstajata dve različici za uporabo direktive #include.

1. #vključi
2. #include 'ime datoteke'

The #vključi pove prevajalniku, naj poišče imenik, kjer so shranjene sistemske datoteke glave. V sistemu UNIX je to imenik usrinclude.

The #include 'ime datoteke' pove prevajalniku, naj pogleda v trenutni imenik, iz katerega se izvaja program.

Primer direktive #include

Oglejmo si preprost primer direktive #include. V ta program vključujemo datoteko stdio.h, ker je v njej definirana funkcija printf().

dodajanje niza v javi

 #include int main(){ printf('Hello C'); return 0; } 

Izhod:

 Hello C 

#vključi opombe:

Opomba 1: V direktivi #include komentarji niso prepoznani. V primeru #include se torej a//b obravnava kot ime datoteke.

Opomba 2: V direktivi #include se poševnica nazaj obravnava kot običajno besedilo in ne kot ubežno zaporedje. V primeru #include se torej a b obravnava kot ime datoteke.

Opomba 3: Za imenom datoteke lahko uporabite samo komentar, sicer bo prišlo do napake.

np.kje