Internetni protokoli so niz pravil, ki urejajo komunikacijo in izmenjavo podatkov prek interneta. Pošiljatelj in prejemnik morata za sporočanje podatkov upoštevati iste protokole. Da bi ga bolje razumeli, vzemimo primer jezika. Vsak jezik ima svoj nabor besedišča in slovnice, ki ju moramo poznati, če se želimo sporazumevati v tem jeziku. Podobno prek interneta kadarkoli dostopamo do spletnega mesta ali izmenjujemo nekaj podatkov z drugo napravo, te procese ureja nabor pravil, imenovanih internetni protokoli.

Delovanje internetnega protokola

Internet in številna druga podatkovna omrežja delujejo tako, da podatke organizirajo v majhne koščke, imenovane paketi. Vsak velik podatek, poslan med dvema omrežnima napravama, je razdeljen na manjše pakete z osnovno strojno in programsko opremo. Vsak omrežni protokol določa pravila, kako morajo biti njegovi podatkovni paketi organizirani na posebne načine v skladu s protokoli, ki jih podpira omrežje.

Potreba po protokolih

Lahko se zgodi, da sta pošiljatelj in prejemnik podatkov del različnih omrežij, ki se nahajata na različnih koncih sveta in imata različne hitrosti prenosa podatkov. Torej potrebujemo protokole za upravljanje nadzora pretoka podatkov in nadzor dostopa do povezave, ki je v skupni rabi v komunikacijskem kanalu. Recimo, da obstaja pošiljatelj X s hitrostjo prenosa podatkov 10 Mbps. In obstaja sprejemnik Y, ki ima hitrost sprejema podatkov 5Mbps. Ker je hitrost prejemanja podatkov počasna, se bodo med prenosom nekateri podatki izgubili. Da bi se temu izognil, mora sprejemnik Y obvestiti pošiljatelja X o neusklajenosti hitrosti, tako da lahko pošiljatelj X prilagodi svojo hitrost prenosa. Podobno se nadzor dostopa odloči, katero vozlišče bo dostopalo do povezave v skupni rabi v komunikacijskem kanalu v določenem trenutku. V nasprotnem primeru bodo poslani podatki trčili, če bo več računalnikov hkrati pošiljalo podatke prek iste povezave, kar bo povzročilo poškodbo ali izgubo podatkov.

Kaj je naslavljanje IP?

An IP naslov predstavlja naslov internetnega protokola. Enolični naslov, ki identificira napravo v omrežju. Je skoraj kot niz pravil, ki urejajo strukturo podatkov, poslanih prek interneta ali prek lokalnega omrežja. Naslov IP pomaga internetu razlikovati med različnimi usmerjevalniki, računalniki in spletnimi mesti. Služi kot identifikator določenega stroja v določenem omrežju in pomaga izboljšati vizualno komunikacijo med izvorom in ciljem.

Vrste internetnih protokolov

Internetni protokoli so različnih vrst in imajo različne namene. Ti so navedeni spodaj:

1. TCP/IP (protokol za nadzor prenosa/ internetni protokol)
2. SMTP (preprost protokol za prenos pošte)
3. PPP (protokol od točke do točke)
4. FTP (protokol za prenos datotek)
5. SFTP (protokol za varen prenos datotek)
6. HTTP (protokol za prenos hiperteksta)
7. HTTPS (HyperText Transfer Protocol Secure)
8. TELNET (Terminalno omrežje)
9. POP3 (Post Office Protocol 3)
10. IPv4
11. IPv6
12. ICMP
13. UDP
14. IMAP
15. SSH
16. Gopher

1. TCP/IP (protokol za nadzor prenosa/ internetni protokol)

To je nabor standardnih pravil, ki omogočajo medsebojno komunikacijo različnih vrst računalnikov. Protokol IP zagotavlja, da ima vsak računalnik, ki je povezan z internetom, določeno serijsko številko, imenovano naslov IP. TCP določa, kako se podatki izmenjujejo prek interneta in kako naj bodo razdeljeni v pakete IP. Prav tako poskrbi, da imajo paketi informacije o izvoru podatkov sporočila, cilju podatkov sporočila, zaporedju, v katerem je treba podatke sporočila znova sestaviti, in preveri, ali je bilo sporočilo pravilno poslano na določen cilj. . TCP je znan tudi kot povezovalno usmerjen protokol.

Za več podrobnosti glejte Model TCP/IP Članek.

2. SMTP (preprost protokol za prenos pošte)

Ti protokoli so pomembni za pošiljanje in distribucijo odhodne e-pošte. Ta protokol uporablja glavo pošte, da pridobi e-poštni ID prejemnika in vnese pošto v čakalno vrsto odhodne pošte. In takoj ko dostavi pošto na prejemni e-poštni ID, odstrani e-pošto s seznama odhodnih sporočil. Sporočilo ali elektronska pošta lahko upošteva besedilo, video, sliko itd. Pomaga pri nastavitvi nekaterih pravil komunikacijskega strežnika.

3. PPP (protokol od točke do točke)

Je komunikacijski protokol, ki se uporablja za ustvarjanje neposredne povezave med dvema napravama, ki komunicirata. Ta protokol določa pravila, na podlagi katerih se bosta napravi med seboj preverjali pristnost in izmenjevali informacije. Na primer, uporabnik poveže svoj računalnik s strežnikom ponudnika internetnih storitev in prav tako uporablja PPP. Podobno za povezavo dveh usmerjevalnikov za neposredno komunikacijo uporablja PPP.

4. FTP (protokol za prenos datotek)

Ta protokol se uporablja za prenos datotek iz enega sistema v drugega. To deluje na a model odjemalec-strežnik . Ko naprava zahteva prenos datoteke z druge naprave, FTO vzpostavi povezavo med obema in drug drugega overi z uporabo njunega ID-ja in gesla. In želeni prenos datotek poteka med stroji.

5. SFTP (protokol za varen prenos datotek)

SFTP, znan tudi kot SSH, FTP se nanaša na protokol za prenos datotek (FTP) prek varne lupine (SSH), saj šifrira tako ukaze kot podatke med prenosom. SFTP deluje kot razširitev za SSH in šifrira datoteke in podatke, nato pa jih pošlje prek varnega podatkovnega toka lupine. Ta protokol se uporablja za oddaljeno povezovanje z drugimi sistemi med izvajanjem ukazov iz ukazne vrstice.

6. HTTP (protokol za prenos hiperteksta)

Ta protokol se uporablja za prenos hiperbesedil po internetu in ga določa www (svetovni splet) za prenos informacij. Ta protokol določa, kako morajo biti informacije oblikovane in posredovane. Prav tako določa različna dejanja, ki naj bi jih spletni brskalniki izvajali kot odgovor na klice za dostop do določene spletne strani. Kadar koli uporabnik odpre svoj spletni brskalnik, bo uporabnik posredno uporabil HTTP, saj je to protokol, ki se uporablja za skupno rabo besedila, slik in drugih večpredstavnostnih datotek na svetovnem spletu.

Opomba: Hiperbesedilo se nanaša na posebno obliko besedila, ki lahko vsebuje povezave do drugih besedil.

7. HTTPS (HyperText Transfer Protocol Secure)

HTTPS je razširitev protokola za prenos hiperteksta (HTTP). Uporablja se za varno komunikacijo preko računalniškega omrežja s protokolom SSL/TLS za šifriranje in avtentikacijo. Torej, na splošno ima spletno mesto protokol HTTP, vendar če je spletno mesto tako, da prejme nekatere občutljive podatke, kot so podatki o kreditni kartici, podatki o debetni kartici, OTP itd., potem zahteva nameščeno potrdilo SSL, da bo spletno mesto bolj varno. Torej, preden vnesemo kakršne koli občutljive podatke na spletno mesto, moramo preveriti, ali je povezava HTTPS ali ne. Če ni HTTPS, morda ni dovolj varen za vnos občutljivih podatkov.

8. TELNET (Terminalno omrežje)

TELNET je standardni protokol TCP/IP, ki se uporablja za storitev virtualnega terminala, ki ga zagotavlja ISO. To omogoča, da se en lokalni stroj poveže z drugim. Računalnik, ki se povezuje, se imenuje oddaljeni računalnik, ki se povezuje, pa lokalni računalnik. Operacija TELNET nam omogoča prikaz vsega, kar se izvaja na oddaljenem računalniku, v lokalnem računalniku. Ta deluje po principu odjemalec/strežnik. Lokalni računalnik uporablja odjemalski program telnet, medtem ko oddaljeni računalnik uporablja strežniški program telnet.

9. POP3 (Post Office Protocol 3)

POP3 je kratica za Post Office Protocol različice 3. Ima dva agenta za dostop do sporočil (MAA), od katerih je eden odjemalec MAA (agent za dostop do sporočil), drugi pa strežniški MAA (agent za dostop do sporočil) za dostop do sporočil iz nabiralnika. Ta protokol nam pomaga pridobiti in upravljati e-pošto iz nabiralnika na poštnem strežniku prejemnika v računalnik prejemnika. To je implicirano med prejemnikom in poštnim strežnikom prejemnika. Lahko ga imenujemo tudi enosmerni protokol odjemalec-strežnik . POP3 DELUJE NA 2 VRATIH, NJ. VRTA 110 IN 995.

java replaceall

10. IPv4

Četrta in sprva široko uporabljena različica internetnega protokola se imenuje IPv4 (Internet Protocol version 4). Je najbolj priljubljena različica internetnega protokola in je zadolžen za distribucijo podatkovnih paketov po omrežju. Največji unikatni naslovi za IPv4 so 4.294.967.296 (232), ki so možni zaradi uporabe 32-bitnih naslovov. Omrežni naslov in naslov gostitelja sta dve komponenti vsakega naslova. Naslov gostitelja identificira določeno napravo v omrežju, medtem ko omrežni naslov identificira omrežje, ki mu gostitelj pripada. V decimalnem zapisu s pikami, ki je standard za naslove IPv4, je vsak oktet (8 bitov) naslova predstavljen s svojo decimalno vrednostjo in ločen s piko (npr. 192.168.1.1).

11. IPv6

Najnovejša različica internetnega protokola IPv6 je bila ustvarjena za odpravo pomanjkljivosti protokola IPv4. Z 32-bitnimi naslovi IPv4 je možnih največ 4,3 milijarde edinstvenih naslovov. Nasprotno pa IPv6 uporablja 128-bitne naslove, ki omogočajo bistveno večje število edinstvenih naslovov. To je pomembno, ker je naslovov IPv4 zmanjkovalo in je vedno več naprav, ki potrebujejo dostop do interneta. Poleg tega IPv6 ponuja izboljšane varnostne funkcije, kot sta integrirano preverjanje pristnosti in šifriranje, ter boljšo podporo za mobilne naprave. Podpora za IPv6 se je razširila med spletnimi mesti in ponudniki internetnih storitev in predvideva se, da bo postopoma izpodrinila IPv4 kot glavni internetni protokol.

Za več podrobnosti glejte Razlike med IPv4 in IPv6 Članek.

12. ICMP

ICMP (Internet Control Message Protocol) je omrežni protokol, ki se uporablja za pošiljanje sporočil o napakah in operativnih informacij o stanju omrežja. Je sestavni del zbirke internetnih protokolov (IP) in se uporablja za pomoč pri diagnosticiranju in odpravljanju težav z omrežno povezljivostjo. Sporočila ICMP običajno ustvarijo omrežne naprave, kot so usmerjevalniki, kot odziv na napake ali izjemne razmere, do katerih pride pri posredovanju datagrama. Nekateri primeri sporočil ICMP vključujejo:

• Echo Request in Echo Reply (ping)
• Cilj nedosegljiv
• Čas presežen
• Preusmeri

ICMP lahko uporabljajo tudi orodja za upravljanje omrežja za testiranje dosegljivosti gostitelja in merjenje časa povratnega potovanja paketov od vira do cilja in nazaj. Upoštevati je treba, da ICMP ni varen protokol, lahko se uporablja pri nekaterih vrstah omrežnih napadov, kot je ojačanje DDoS.

13. UDP

UDP (User Datagram Protocol) je protokol transportne plasti brez povezave in je nezanesljiv. Za razliko od TCP ne vzpostavi zanesljive povezave med napravami pred prenosom podatkov in ne zagotavlja, da bodo podatkovni paketi prejeti v vrstnem redu, kot so bili poslani, ali da bodo sploh prejeti. Namesto tega UDP preprosto pošlje pakete podatkov na cilj brez kakršnega koli preverjanja napak ali nadzora pretoka. UDP se običajno uporablja za aplikacije v realnem času, kot so pretakanje videa in zvoka, spletne igre in VoIP (glas preko internetnega protokola), kjer je sprejemljiva majhna količina izgubljenih podatkov in je pomembna nizka zakasnitev. UDP je hitrejši od TCP, ker ima manj stroškov. Ni mu treba vzpostaviti povezave, zato lahko takoj pošlje pakete podatkov. Prav tako mu ni treba čakati na potrditev, da so bili podatki prejeti, preden pošlje več, tako da lahko podatke prenaša z višjo hitrostjo.

14. IMAP

IMAP (Internet Message Access Protocol) je protokol, ki se uporablja za pridobivanje e-pošte s poštnega strežnika. Uporabnikom omogoča dostop in upravljanje svojih e-poštnih sporočil na strežniku, namesto da jih prenašajo v lokalno napravo. To pomeni, da lahko uporabnik do svojih e-poštnih sporočil dostopa iz več naprav, e-poštna sporočila pa bodo sinhronizirana v vseh napravah. IMAP je bolj prilagodljiv kot POP3 (Post Office Protocol različica 3), saj uporabnikom omogoča dostop do svojih e-poštnih sporočil in njihovo organiziranje na strežniku, omogoča pa tudi dostop več uporabnikov do istega nabiralnika.

15. SSH

SSH (Secure Shell) je protokol, ki se uporablja za varno oddaljeno prijavo in druge varne omrežne storitve. Zagotavlja varen in šifriran način oddaljenega dostopa in upravljanja strežnikov, omrežnih naprav in drugih računalniških sistemov. SSH uporablja kriptografijo z javnim ključem za preverjanje pristnosti uporabnika in šifriranje podatkov, ki se prenašajo, zaradi česar je veliko varnejši od tradicionalnih protokolov za oddaljeno prijavo, kot je Telnet. SSH omogoča tudi varen prenos datotek z uporabo protokolov SCP (Secure Copy) in SFTP (Secure File Transfer Protocol). Široko se uporablja v operacijskih sistemih, ki temeljijo na Unixu, na voljo pa je tudi za Windows. Običajno ga uporabljajo sistemski skrbniki, razvijalci in drugi tehnični uporabniki za oddaljeni dostop in upravljanje strežnikov in drugih omrežnih naprav.

16. Gopher

Gopher je vrsta protokola za pridobivanje datotek, ki nudi prenosljive datoteke z opisom za enostavno upravljanje, pridobivanje in iskanje datotek. Vse datoteke so na oddaljenem računalniku razporejene na stratificiran način. To je star protokol in se danes malo uporablja.